Le kdo si želi v ledeno mrzlo vodo, poleg tega pa lahko do »svobode« prideš samo skozi majhno luknjo? Verjamete ali ne, tudi v Sloveniji je veliko takšnih, ki prisegajo na potapljanje pod ledom. Tovrstno potapljanje se smatra kot tehnično (zahtevnejše) potapljanje, ki ima marsikaj skupnega s potapljanjem v jame. Kot v jamah je tudi ob potopu pod led le ena izhodiščna točka – luknja v ledu. Potop otežijo tudi ostali pogoji kot je slaba svetloba, nizke zunanje temperature in temperatura vode….temu primerna pa mora biti tudi oprema, ki je drugačna od tiste za potapljanje v »normalnih« pogojih.
Potapljanje pod led nikakor ni primerno za potapljača z malo potapljaških izkušenj. Nihče, ki za takšne potope ni ustrezno usposobljen in nima primerne opreme, se ne bi smel potapljati pod ledom. Na tečaju potapljanja pod ledom se namreč naučimo ravnati v primeru da nam iz kakršnega koli razloga pade pas z utežmi, ali da nam zamrzne regulator. Pomembno je tudi poznavanje različnih vrst ledu, načina priprave lokacije za potop, varnostnih postopkov pri potapljanju pod led in podobno. Priprave na potop so kratkotrajne, a intenzivne, zato je pomembno da pri njih sodelujejo vsi potapljači. Le tako se bodo napake pravočasno opazile in popravile. Izredno pomemben vidik je tudi fizična kondicija, ki je pri potapljanju pod ledom ključna. Zato se za vsakega potapljača, ki se potaplja pod led priporoča, da opravi zdravniški pregled pri zdravniku, ki to področje pozna.
Prvi rizični faktor: hladna voda
Hladna voda lahko resno ogrozi potapljačevo zdravje. Mraz namreč lahko vodi do večjih sprememb v delovanju srca. Začetni znak izgube telesne temperature so otrpli prsti. Sledi oslabitev zmožnosti odločanja in razumne presoje. Nekateri potapljači so za te spremembe bolj dovzetni kot drugi, in lahko se zgodi, da te spremembe ogrozijo potapljačevo varnost. Učinek mraza spremljajo različni faktorji:
- globina in čas potopa
- psihofizična kondicija potapljača in starost
- tokovi
- oprema
- delo
Pri podhladitvi (hipotermiji) je največji problem to, da potapljač sam ni sposoben zaznati, da je izgubil veliko toplote in je torej že podhlajen. Drgetanje je znak podhladitve. Ker temperatura telesa pade, se zmanjšajo mentalne sposobnosti za 10-20% in spomin do 40%. Prizadete so mišice in intelektualne sposobnosti ter zmožnost opažanja dejstev. Sledi stanje zožene zavesti, mraz pa poveča občutljivost na narkotični učinek dušika, za katero je značilna sprostitev, lahkomiselnost ali tesnoba in klavstrofobija. Če potapljač nadaljuje s potopom in se še naprej ohlaja, lahko hipotermija vpliva na bitje srca, ki postane nepravilno. Ko temperatura telesa pade na 32°C izgubimo zavest, ki ji sledi zastoj srca in paraliza dihalnih mišic.
Seveda je to teorija črnega scenarija, ki se ji pa večinoma lahko izognemo s primerno izbiro obleke. Obstajajo obleke s pasivno in aktivno toplotno zaščito. Pasivna toplotna zaščita pomeni, da je potapljač zaščiten z obleko, ki ohranja njegovo telesno toploto, aktivna zaščita pa je dovajanje toplote potapljaču iz drugega izvora, na primer električno ogrevana obleka ali obleka, ki je ogrevana s toplo vodo.
Če pri potapljaču opazimo znake podhladitve, moramo ukrepati takoj. Treba ga je ogreti, vendar je potrebno z ogrevanjem pričeti postopno. Položimo ga v posteljo in ga pokrijemo s toplo odejo, če je možno pa ga raje položimo v toplo vodo, katere temperatura ne sme preseči 40°C. Pomembno je, da se segreva telo bolj kot sami udi! Če se namreč hladna kri iz udov prehitro vrne v telo, to povzroči še večji padec temperature telesa. S podhlajenim potapljačem moramo ravnati nežno, saj lahko grobo ravnanje povzroči zastoj srca.
OPREMA
Pri 5°C nastane nevarnost zamrzovanja, na kar pa vpliva tudi pritisk v regulatorju. Regulator zmanjša pritisk iz jeklenke na prvi stopnji, kjer lahko pride do zamrznitve. Če zamrzne prva stopnja to ne bi smelo vplivati na delovanje regulatorja, znak pa je nabiranje ledu na ventilu. Dokler zrak ne pride v stik z vodo ali paro, naj ne bi obstajala resna nevarnost. Vir vode je seveda pri drugi stopnji regulatorja v potapljačevih ustih, zato REGULATORJA NE DAMO IZ UST. Vir vode je tudi v izdihanem zraku, čemur pa se ne moremo izogniti. Ta kondenz zamrzne in led lahko ovira delovanje regulatorja ali ga celo blokira. Zamrznitev regulatorja preprečimo s počasnim in globokim dihanjem, ali, najbolje, z uporabo membranskega regulatorja.
Osnovna ABC (plavuti, maska) oprema lahko ostane enaka kot pri rekreativnem potapljanju, lahko pa masko zamenjamo s full-face masko. Pri izbiri jeklenke se priporoča izbira večjega volumna ali višjega delovnega tlaka. Obvezna pa je uporaba jeklenke z dvojnim ventilom ali dodatne jeklenke, tako da imamo v primeru okvare še vedno na voljo rezervni vir zraka. Pri kompenzatorju plovnosti pazimo, da gumb na inflatorski cevi pritiskamo na kratko, saj lahko drugače pride do zamrznitve.
Pri potapljanju pod led se praviloma uporabljajo suhe obleke. Obstajajo neoprenske in laminantne suhe obleke. Prednost neoprenskih suhih oblek je, da nudijo zaščito že brez podobleke, so bolj prožne in bolj udobne. Naloga laminantnih oblek pa je preprečevati vodi direktni stik s kožo in moramo zato imeti tudi podobleko. Največja prednost teh oblek je, da se sušijo hitreje kot neoprenske obleke.
PRAVILA PRI POTAPLJANJU POD LED
Pri potopih pod led nikoli ne delamo dekompresijskih potopov in nikoli ponovnih potopov (samo 1 potop v enem dnevu), saj so razmere ekstremne. Pri načrtovanju potopa v obzir vedno vzamemo strožji režim. Opremo pripravimo v zaprtem, suhem prostoru, ki nam bo prišel prav tudi za preoblačenje.
Potapljač, ki reže odprtino v led naj bo v potapljaški obleki in naj bo zvezan z vrvjo okoli pasu. Prav je, da ima na sebi tudi reševalni jopič. Ko je odprtina izrezana se očisti led okoli odprtine in naredijo se puščice ki kažejo smeri izhoda. Red najlaže režemo z motorno žago, odprtina naj bo velika približno 2×2 metra. Okrog položimo lesene deske, s čimer preprečimo pokanje robov in drsenje. V odprtino na ledu spustimo tudi utripajočo luč, ki bo potapljačem za orientacijo. 20-30 metrov levo in desno od glavne odprtine naredimo še dve manjši odprtini, ki služita za izhod v sili.
Potop pod led ni tekmovanje kdo dlje zdrži ali kdo gre globlje.
Potop vedno izvedemo z varnostno vrvjo, ki je pritrjena na obalo. Mora biti trdna in ne daljša od 40 – 50 metrov. Vsi potapljači imajo vrv navezano okoli roke, vodja potopa pa jo drži v roki. Če se potapljata več kot dva potapljača namestimo dve vrvi, vsako od njih naj drži po en signalizer (oseba na obali). Komunikacija med potapljači in signalizerji poteka preko teh vrvi, na suhem pa mora biti nekdo, ki je pripravljen takoj skočiti v vodo, torej v popolni opremi – imenujemo ga varnostni potapljač. Potapljači morajo poznati znake za komunikacijo:
- 1 poteg: OK (vsakih 5 minut)
- 2 potega: rabim več vrvi
- 3 potegi: napni ohlapno vrv
- 4 potegi: nevarnost, povleči me
- več potegov: potrebujem pomoč
Potapljamo se zmeraj na mestih, ki jih poznamo, pred potopom pregledamo odprtino in opremo. Med potopom se poskusimo stalno gibati, da ne izgubljamo toplote, še posebej če nimamo suhe obleke. V izjemnih situacijah se vedno držimo ukrepov, o katerih smo se predhodno dogovorili in poskušamo ohraniti mirno kri. Nikoli ne poskušamo prebiti ledu s hrbtom, saj lahko tako poškodujemo ventil ali prvo stopnjo regulatorja. Če se slučajno pripeti, da pretrgamo ali izgubimo signalno vrvico, to takoj signaliziramo sopotapljaču in poskušamo poiskati bližino obale.