Jim Bowden je legenda tehničnega potapljanja, poznan predvsem po svojem raziskovanju zalitih jamskih sistemov. Američan, ki danes nosi že 7 križev, je en izmed sedmih ljudi na svetu, ki so z odprtim dihalnim sistemom presegli globino 240 metrov. Bowden je znan po svojem potopu leta 1994 na globino 282 metrov, kar je bil takratni svetovni rekord. Potop je trajal neverjetnih 9 ur. Med enoletnimi pripravami je Bowden opravil največ zaporednih potopov pod 152 metri globine, česar še danes ni presegel nihče. Ti potopi so »posledica« raziskovanja jame Zacaton v Mehiki, ki je ena najglobljih zalitih jam na svetu (cca. 329 metrov), zaliva pa jo prijetno topla mineralizirana voda. Bowden in ekipa, ki jo, zanimivo, sestavljajo pretežno ženske, so v 90-ih letih opravili več kot 800 potopov, od katerih je bilo 130 globljih od 91 metrov. Jim Bowden je doma v Teksasu, za jame pa se je zanimal že kot otrok. V začetku 80-let prejšnjega stoletja je Bowden, do takrat predvsem fotograf, ustanovil ekipo raziskovalcev in strokovnjakov iz različnih področjih, z namenom raziskati zalite jame v Mehiki in preostali Srednji Ameriki. Že pred tem je Bowden odkril največjo jamo v Teksasu – Honey Creek in pričel z usposabljanjem potapljačev, ki so se mu nato pridružili pri raziskovanju jam. Seveda so to lahko dosegli le izbranci, saj je Bowden najraje delal sam ali z enim potapljačem. Kmalu se je posvetil samo še svojemu raziskovalnemu delu. Njegova ekipa še sedaj izvaja ekspedicije po svetu, v marcu, na primer, se odpravljajo v Peru, za seboj pa imajo uspešna raziskovanja džungle na Papui Novi Gvineji, kjer je Bowden odkril jamo, katere vhod se nahaja na 45 metrih globine.
Imela sem edinstveno priložnost, da se z Bowdnom bolje spoznam. Najprej zelo zadržan, kot sem ugotovila, zaradi slabih izkušenj z novinarji, ki so pretirano poudarjali njegov svetovni rekord, ki pa, njemu samemu zagotovo ne pomeni več kot odkrivanje še neodkritih zalitih jamskih sistemov. V zadnjem letu sva spletla prijateljstvo, ki je pripeljalo do tega intervjuja ki je, po Jimovih besedah, prvi ki ga je dal v dveh letih. In ima zato še toliko večjo težo.

Jim, ste pionir tehničnega potapljanja. Leta 1982, ste pričeli s projektom EL PROJECTO DE BUCEO ESPELEOLOGICO MEXICO Y AMERICA CENTRAL. Kako dolga je vaša potapljaška kariera?

Potapljati sem se začel v poznih sedemdesetih. Na začetku sem se potapljal v odprtih vodah (oceanih in jezerih), v zgodnjih osemdesetih pa sem pričel z jamskim potapljanjem. Moja kariera tehničnega potapljača je rezultat mojih raziskovalnih dejavnosti v Mehiki in Srednji Ameriki v poznih 80-ih letih. Tehnično potapljanje je bilo zgolj orodje, ki mi je pomagalo doseči večje globine pri raziskovanju.

Kdaj ste vzljubili potapljanje?

Moja ljubezen do podmorja se je pričela že, ko sem prvič dihal pod vodo na začetnem tečaju potapljanja. Ta ljubezen je še zmeraj močna tako kot na začetku, v bistvu pa sem se za potapljaški tečaj odločil zaradi mnogih potovanj v Srednjo Ameriko in sem si zaželel videti čudovite Karibe tudi pod vodo. Nikoli si nisem predstavljal da bo nek tečaj potapljanja popolnoma spremenil moje življenje.

Kakšna je bila oprema takrat, ko ste začeli s potapljanjem? Predstavljam si, da je bila osnovna in preprosta?

Bilo je zelo drugače. Kompenzator plovnosti je bil zgolj ovratnik (oz. slinček, kot pravimo potapljači op.p.), mokre obleke so bile grozne in UV svetilke slabe, vendar nismo bili tako prikrajšani, kot morda danes menijo mnogi. Hvaležen sem za opremo, ki jo imamo na voljo danes, a po drugi strani si želim da bi proizvajalci naredili tak regulator kot je bil stari Scubapro Air 1 leta in leta nazaj. Na začetku je eden od proizvajalcev naredil kompenzator z wingom (z vrečo, ki se napihuje samo zadaj), vendar je takrat veljal za nevarnega, saj so smatrali da bo obrnil nezavestnega potapljača na trebuh, zato so ga nehali prodajati. Tehnično in jamsko potapljanje je povzročilo povratek tovrstnih kompenzatorjev in skoraj vsi resni potapljači jih danes uporabljajo. Danes je enako kot pri mojih začetkih: oprema še ne naredi dobrega potapljača.

Kdaj se je prebudila vaša strast do jam?

Že kot otroka so me zanimale jame. Odraščal sem v Teksasu, kjer sem naučil ljubiti divjino in tam preživljal čas. Kar je še bolj pomembno, jame so zadnja neraziskana področja na našem velikem modrem planetu. Deviških jam še nismo videli, nihče jih ni fotografiral, pregledal s sonarjem ali kartografiral. Priznam, da me še vedno spreletijo mravljinci, ko vstopam v takšno jamo. Zavedam se, da gledam nekaj, kar še ni videl noben človek.

Kaj vas vleče v globine jamskih sistemov?

Bil sem in sem še zaljubljen v podzemlje in globine. Poleg oceanov so to edini neraziskani deli našega planeta. Najpomembnejša stvar je raziskovanje jam. Raziskati čim dlje in čim globlje je želja vsakega jamarja in jamskega potapljača. Glavni cilj je raziskati jamski sistem, kot je bilo to pri Zacatonu. Želel sem videti dno.

Z zrakom ste dosegli 125 metrov. Ste preizkušali svoje meje?

Moram biti previden pri tovrstnih odgovorih, ampak včasih nas je bilo zgolj nekaj takih, ki smo pričeli uporabljati dihalne mešanice in metode iz rekreativnega potapljanja z zrakom so nas omejevale. Moja strast do zalitih jam me je neštetokrat pripeljala do vedno globljih jam. Peščica nas je razvila (najboljši med nami je bil moj kolega Sheck Exley) sproščeno in previdno potapljanje z zrakom na 91 metrov za kratek čas. V zgodnjih letih sem z zrakom na to globino in sčasoma še globlje, opravil na stotine potopov. Na žalost sem našel vse globlje jame in sem moral pri kakšni opustiti raziskovanje zaradi njene globine. Zacaton sem na primer odkril leta 1988, vendar smo ga lahko začeli raziskovati šele 1992, kar so nam omogočile dihalne mešanice. Bodite previdni pri tovrstnih temah. Zaradi mojih potopov z zrakom so me veliko grajali, kot tudi zaradi mnogih ekstremnih potopov z različnimi mešanicami. Vendar je vse moje delo izpeljano v odročnih krajih, velikokrat v državah tretjega sveta, ki so mi dale dovoljenje in nikomur drugemu mi ni treba odgovarjati. Po drugi strani imam srečo, da imam podporo po celem svetu. Sem le človek, ki lovi svoje sanje in strasti ter sprejema tveganja, ki jih prinašajo.

Vaša ekipa ima 4 svetovne rekorde. Kakšno mnenje imate o rekordih pri potapljanju? So vaši rekordi »stranski produkt« ali cilj?

Želja po dosežkih je prisotna povsod. To samo po sebi ni slabo, vendar je navadno posledica izguba življenja. Glede na to, da sem sam dosegel rekord bi bil hinavec, če bi kritiziral željo po globinah. Ali je bil moj rekord v Zacatonu »stranski produkt«? Če ne bi raziskoval tako globoke jame, ga zagotovo ne bi dosegel. Nikoli se ne bi potopil v morje samo zato, da dosežem rekord. Po drugi strani sem potem, ko so moji potopi v Zacaton postajali vse globlji ugotovil, da bom rekord dosegel ali jaz ali Sheck Exley. Usodnega dne – 6.junija 1994, je Sheck umrl.

Vaša ekipa je pretežno ženska. Kako to, so ženske boljše potapljačice?
(Smeh). Nimam nobenega argumenta. Potapljanje je privlačen šport. Moja ekipa je sestavljena iz izjemnih in nadarjenih ljudi. Čeprav je bilo pri mojih projektih veliko žensk , nikoli nisem ciljal na kvoto. Vsak doprinese ekipi določena znanja in spretnosti. Ne poznam nobenega moškega, ki bi bil boljši potapljač od Karen Hohle in Ann Kristovich. Vedno sestavim majhno ekipo, v povprečju štiri ali pet potapljačev, tako žensk kot moških. Tako kot usposobljenost je tudi pomembna strpnost in sposobnost preživeti daljša obdobja v divjini. Biti moramo popolnoma samozadostni. Ženske so potapljačice, plezalke, strokovnjakinje za opremo in ne samo kuharice in prijateljice.

Vašo ekipo sestavljajo strokovnjaki iz različnih področjih. Katerih?
Karen Hohle je izurjena potapljačica, ki dela v potapljanju veliko let. Poleg tega je izurjena plezalka in jamarka. Ona je največja poznavalka flore in favne v divjih območjih, kjer smo delali. Dr. Ann Kristovich je bila tako zdravnica ekipe kot tudi podporna potapljačica. Leta 1988 je bilo samo 7 potapljačev na svetu, ki so se potopili globlje od 152m in Ann je bila edina ženska. Liz Hunt je ustvarila našo spletno stran in je aktivna potapljačica v naših odpravah v Mehiki. Macus Gary je drug del naše moške ekipe, zelo nadarjen človek in izjemen potapljač.

V vseh teh letih ste zagotovo izkusili kakšno stresno situacijo, seveda pri potapljanju?
Na to vprašanje je najtežje odgovoriti. O teh situacijah sem že govoril, a ne morem jih povedati tako, kot pričakuje večina medijev. Nekajkrat sem že obtičal v ozkih prehodih v jamah, a sem se vedno rešil. Pri »rekordnem« potopu mi je na prvem dekompresijskem postanku začel bruhati regulator, kar je bilo kar stresno, vendar sem za take situacije izurjen tako da sem pri vsakem vdihu odprl in pri izdihu zaprl ventil jeklenke. Resnično nimam zgodbe, ki bi vznemirjala množice. Ključno je, da se vedno znova in znova učimo reagirati v stresnih situacijah. Z drugimi besedami, si ne dovolimo panike. Imejte nadzor ali pa vas bo ubila.

Vaša ekipa še vedno dela na odpravah v Mehiki in drugod. Na katerem projektu delate zdaj?
Večina mojega sedanjega dela je lociranje novih deviških jamskih sistemov v severovzhodni Mehiki.

Kaj je Dr.X?
To je programska oprema, ki jo je razvil Sheck Exley in smo jo uporabljali za načrtovanje stotine naših potopov v Zacaton.

Nam lahko poveste kaj o vaši odpravi na Papuo Novo Gvinejo?
To je bilo izjemno potovanje v osupljive kraje. Zelo rad bi se vrnil, vendar zahteva veliko denarja in časa, zato predvidevam, da bo odprava bolj odgovarjala novi generaciji raziskovalcev.

Odprave zahtevajo veliko priprav in logistike. Koliko ljudi vključujejo priprave?
Jedro naše ekipe je postalo zelo dobro v organizaciji in pripravi opreme in življenja v divjini. Zmeraj živimo v odročnih krajih, nismo v resortih ali hotelih. Veliko mi pomaga lokalna potapljaška trgovina in proizvajalci, ki verjamejo v nas.

Kako uspete nabrati dovolj sredstev?
V začetku sem raziskoval z malo stroški. Mehika meji na Teksas in vožnja preko meje ni problem. Druge odprave po svetu so sponzorirale različne organizacije. Raziskovanje lahko podpira veliko denarja, če v to vložimo voljo in čas. Najpomembnejši je čas. Žal moram reči da je to način življenja, ki ne dopušča družinskega življenja. Treba je oditi in ostati kolikor je pač potrebno. V življenju ni nič vrednega zastonj.

Ste se potapljali v evropskih jamah? Kakšna je razlika med mehiškimi in evropskimi jamami?
Nisem se potapljal v evropskih jamah. Spremljam raziskovanja mojih evropskih kolegov, z mnogimi vodilnimi evropskimi raziskovalci sem dober prijatelj. Čudovito je deliti zgodbe in tehnike z drugimi, ko se srečamo na potapljaških sejmih in simpozijih. Med nami ni tekmovalnosti in sam se zanimam in podpiram druge raziskovalce. Vsak od nas ima svoj poseben prostor kjer raziskuje, delimo si strast do raziskovanja nedotaknjenih delčkov tega našega čudovitega planeta.


V ZDA je veliko potapljaških šol. Kako to, da sodelujete z evropsko PSS (Professional Scuba Schools)?
Z vodstvom PSS sem dober prijatelj in verjamem v to kar delajo. Verjamem v to, da vodijo varno in kompetentno organizacijo.

Poznate Slovenijo?
Na žalost moram reči, da še nikoli nisem obiskal Slovenije. Upam, da bom imel priložnost v kratkem. Tam imam prijatelje in zelo rad bi obiskal področja, kjer delujejo. Jamarji smo jamarji in naša ljubezen do podzemlja nima meja. Cenim delo svojih kolegov in jih podpiram.

MAJA HREN