Revija SOKOL, avgust 2009

Zahtevnejše potapljanje

Potapljanje ima kot vsak šport mnogo zvrsti in različic. Vsako potapljanje znotraj varnostne krivulje, to pomeni, da se potapljamo brez tega, da bi se približali dekompresijski bolezni (režimu) in da lahko potop zaključimo kadarkoli brez varnostnega ali dekompresijskega postanka, se šteje za rekreativno potapljanje. Varnostna krivulja se določi s pomočjo potapljaških tablic, pravzaprav pa danes skoraj vsi potapljači uporabljamo potapljaške računalnike, ki nam računajo čas, ki nam preostane na določeni globini brez tveganja za dekompresijsko bolezen. Rekreativno potapljanje je omejeno na globino 40 metrov. Potopi, ki so globlji, pa že zahtevajo posebna znanja in veščine in nikakor niso primerni za neizkušene potapljače, spadajo pa že v tehnično potapljanje. Pri tehničnem potapljanju se za dihanje uporabljajo druge plinske mešanice, pri katerih je vpliv inertnih (narkotičnih) plinov (dušik) manjši kot v navadnem zraku. Druge mešanice zraka so tiste mešanice, ki jih dihajo potapljači in je zmes plinov drugačna od tiste v zraku okoli nas. Tehnični potapljači uporabljajo različne mešanice zato, da povečajo čas na globini in zmanjšajo možnost dekompresije. Obogateni zrak NITROX (EAN – enriched air nitrox) je mešanica dušika in kisika, oziroma je s kisikom obogateni zrak. S povečanjem deleža kisika (in s tem zmanjšanjem deleža dušika) se namreč v potapljačevo telo izloči manj dušika. Najpogostejši mešanici NITROX sta EAN 32 in EAN 36 – številki označujeta delež kisika (npr. EAN 32 – 32% kisika in 68% dušika; EAN 36 – 36% kisika ter 64% dušika). Zrak v naši atmosferi vsebuje 21% kisika in 79% dušika, s kisikom obogaten zrak pa nam podaljša čas na globini brez dekompresije. Pri uporabi NITROXa smo omejeni na določeno globino, saj obstaja nevarnost zastrupitve s kisikom, ampak o tem kdaj drugič. Sicer se NITROX veliko uporablja v rekreativnem potapljanju.

Tehnični, torej zahtevnejši potapljači pri globinskih potopih najpogosteje uporabljajo HELIOX in TRIMIX. Heliox je mešanica helija in kisika. Ne vsebuje dušika, kar pomeni, da ni nevarnosti dušikove omame. Trimix je mešanica helija, kisika in dušika, ki nastane z mešanjem helija s čistim kisikom ali zrakom. Odstotek kisika je v trimixu manjši kot 21%. S povečevanjem globin tehnični potapljači zmanjšujejo delež kisika in dušika v dihalnem plinu – za vsako globino se izračuna idealna mešanica plinov, da lahko na dnu preživimo več časa in zmanjšamo dekompresijske postanke. Ker za velike globine potrebujemo mešanice z minimalnim deležem kisika, ki ga je premalo za preživetje na manjših globinah, tehnični potapljači med povratkom iz globine zamenjujejo mešanice. V plitvejših globinah namreč potrebujemo mešanice z več kisika.

»Scuba« potapljači (SCUBA pomeni: Self-Contained Underwater Breathing Apparatus) pod vodo dihamo s pomočjo dihalnih aparatov. Ti aparati so se razvili v tri osnovne tipe: aparate odprtega kroga, kjer se izdihani zrak izloči neposredno v vodo in ki je tudi najbolj razširjen med rekreativnimi potapljači; aparate z zaprtim krogom, kjer se izdihani zrak filtrira in kroži, ter aparate s polzaprtim krogom, Aparati zaprtega in polzaprtega kroga, ki jim pravimo rebreatherji, so prihodnost potapljanja. Aparati zaprtega kroga so stari več kot aparati odprtega kroga. Prvi patentiran tovrstni aparat je zabeležen že v 19. stoletju, ko je Henry Fleuss izdelal regulator s filtrom za kisik. Okoli leta 1900 je bil izdelan prvi aparat, praktičen za uporabo, namenjen pa je bil kot zasilni izhod iz potopljenih podmornic. Prva sistematična uporaba rebreatherjev je zabeležena leta 1930 v Italiji, ko so ga uporabljali podvodni lovci, opazila pa jih je italijanska mornarica, ki je aparate zaprtega kroga uspešno uporabljala med drugo svetovno vojno.


V nasprotju z odprtim krogom, kjer se ves zrak, ki ga imamo v jeklenki, porabi in izloči v vodo, se pri rebreatherjih izdihan zrak ohrani v aparatu s pomočjo zapore. Aparat zrak nato prefiltrira in osveži ter omogoči potapljaču njegovo ponovno uporabo. Zrak, ki ga vdihujemo iz rebreatherja je topel in vlažen, ker se pri kemijski reakciji vsrkavanja ogljikovega dioksida sprošča toplota. Mehurčki se pri takih aparatih tako pojavijo samo pri dvigih in praznjenju maske. Pa si poglejmo delovanje aparata pobliže: ko izdihan zrak zapusti potapljačeva pljuča je preusmerjen v enosmerno zaporo. Nato potuje do predela za čiščenje plinov, kjer gre skozi kemični filter, ki učinkovito očisti izdihan zrak ogljikovega dioksida. Znotraj mešalne komore se nahajajo trije ločeni senzorji kisika, ki merijo delež kisika v mešanici zraka. Če delež kisika pade (na primer zaradi potapljačevega metabolizma ali med dvigom) pod določeno vrednost, se sproži kisikov valj, ki privede delež kisika nazaj na normalno vrednost. Sistem je zelo preprost. Očiščen in osvežen zrak se nato vrne v predel, kjer je pripravljen za ponovno uporabo. Rebreatherje uporabljajo tako tehnični potapljači kot tudi rekreativni potapljači saj uporaba zaprtega kroga občutno zmanjša čas dekompresijskih postankov in posledično možnost dekompresijske bolezni, kar pomeni večje globine in daljše potope. Rebreatherji ves čas potopa omogočajo optimalno dihalno mešanico, kar pomeni, da aparat dovoljuje nepredvidljivost potopov, od potopov na globoke razbitine do plitkih grebenov. Zmeraj namreč izračuna optimalno mešanico zraka, ki jo potrebujete na določenem potopu. To nam omogoča potope z manj postanki, večje globine, daljše potope ter potope brez mehurčkov, ki bi odganjali podvodne živali. Rebreatherji so občutno zmanjšali nevarnost dekompresije, imajo neverjeten izkoristek mešanice plinov, kar pomeni ogromno prednosti za potapljače. Seveda pa se z globino poveča tudi podobnost z odprtim krogom. Medtem ko z rebreatherjem na globini 70 metrov porabljamo 1 liter kisika na minuto (poraba je neodvisna od globine), pri odprtem krogu porabimo 198 litrov na minuto. Na primer, rebreather, v katerem je jeklenka s kisikom napolnjena na 200 barov, zagotavlja 3x200 litrov kisika, kar pomeni da je ob porabi 1 liter/minuto ta količina dovolj za 10 ur potapljanja! Manjši rebretherji zagotavljajo 6,5 ur potopov. Četudi se pod vodo veliko gibamo in porabimo na primer 2 litra kisika na minuto, je to še zmeraj dovolj za 5 ur potapljanja.

Rebreatherji morajo biti izredno natančno pregledani in servisirani, s čimer je precej dela, a s slabim vzdrževanjem lahko pride do usodnih napak. Rebreatherji imajo veliko prednosti, pa tudi kar nekaj pomanjkljivosti. Prednost je vsekakor manjša poraba dihalnih plinov ter odsotnost mehurčkov ki bi odganjali podvodne živali, kar je še posebej priročno npr. pri podvodni fotografiji. Največja pomanjkljivost rebreatherjev je njihova cena. Aparat je izredno drag, cene se namreč gibajo med 2 in 11 tisoč evri. Delo z rebreatherji je izredno zahtevno, zato je potrebno dodatno usposabljanje, ki ga je v Sloveniji mogoče opraviti le pri dveh kvalificiranih potapljaških centrih. Zanimivost je tudi ta, da imajo vsi rebreatherji črno skrinjico, ki beleži tehnične podatke, podobno kot pri letalih. Aparati imajo dva identična računalnika (primarni in sekundarni), kar pomeni dvojno varnost. Na tržišču je precej ponudnikov, ki ponujajo aparate zaprtega kroga, le malo pa je proizvajalcev, ki ponujajo rebreatherje s certifikati CE.

MAJA HREN