| Bali nad in pod vodo |
|
|
|
|
REVIJA SOKOL, marec 2009
Bali pod in nad vodo Čudovita narava, neznansko topli ljudje, prelep podvodni svet, hinduizem in vonj po kadilih so asociacije, ki jih imam po svojem popotovanju po Baliju in okolici. Najino glavno vodilo je bilo seveda potapljanje, zato sva pot načrtovala tako, da sva vključila čimveč možnosti za odkrivanje indonezijskega podvodnega sveta. Prva postojanka – Sanur. Sanur je manjše mesto na jugovzhodni obali Balija in popotniški vodniki ga predstavljajo kot nezanimivo turistično mesto, namenjeno turistom v zrelejših, pravzaprav v starejših letih. Sama ga nisem doživela tako, Sanur me je očaral, morda ker je bil pravzaprav tam moj prvi stik z Indonezijo in z njenimi čudovitimi prebivalci. Soba, ki stane 10 € na noč (za 2 osebi) z zajtrkom, je bila najdražja, kar sva jih najela med svojim 24-dnevnim potovanjem. Bila je čista, urejena, s toplo vodo in lepim balkonom, ter okusnim zajtrkom, ki je ponavadi sestavljen iz svežega sadja, kakšnega kosa toasta, nekaj masla ter kave ali čaja. Prenočišča se na Baliju najdejo izredno lahko, zato nikakor ne potujte tja z agencijo. To je namreč ena najbolj prijaznih držav za popotnike, saj je ponudba prenočišč in restavracij večja od povpraševanja. Načeloma domačini nimajo avtov, razen tistih, ki se ukvarjajo s prevozom turistov. Ti ponavadi na kredit kupijo kak boljši avto, katerega potem parkirajo ob cesti in ponujajo prevoz mimoidočim. Seveda na črno. Takšen prevoz je hiter, udoben ter relativno poceni, vsaj za naše razmere. Kljub temu je za turistične oglede in raziskovanje Balija sigurno najbolj zanimiv skuter. Skuterji so vsepovsod, tako kot tudi avtomehanične delavnice za skuterje, in ker si večina prebivalcev nakupa avta ne more privoščiti, je skuter glavno prevozno sredstvo. Najem motorja stane cca. 3 € na dan, sama vožnja z njim pa je kar adrenalinska. Če motorja še nikoli niste vozili, Bali ni kraj, kjer bi se tega lahko naučili. Vozijo po levi in imajo čisto svoja cestna pravila. Zdi se, da je edino pravilo: »Pazi, da se ne zaletiš v vozilo pred sebe«, vse ostalo pa je čista improvizacija. A kljub temu so Indonezijci zelo dobri vozniki, in v celotnem potovanju nisem videla niti ene prometne nesreče. No, za vožnjo imejte mednarodno vozniško dovoljenje, saj lahko naletite na policaja, ki bo v vas videl dodatni zaslužek. Bencin je za naše razmere zastonj, liter stane približno pol evra. Sami se na balijskih cestah zagotovo ne boste znašli, saj so izredno slabo označene, zato je skoraj nujno poleg sebe imeti kakšnega domačina, ki vas bo vodil. Ljudje so izredno odprti in komunikativni, najprej so se mi zdeli kar malce vsiljivi, a sem kmalu uvidela, da jih resnično zanima od kod sem, kam grem, kako mi je ime - to so namreč stavki, ki jih na Baliju v angleščini pozna vsak otrok. Po naravi so zelo radovedni in brez izjeme vedno na široko nasmejani. Zato zlahka spoznaš nove prijatelje in koga, ki te je voljan popeljati naokoli. Večinoma nimajo slabih namenov, a izjeme seveda obstajajo, še posebej v Kuti in okolici. Indonezijska hrana je izjemno okusna. Restavracij je ogromno, od »dragih« (kjer stane večerja s pijačo za dva cca.12 €) do poceni »warung«-ov, kjer se dodobra naješ že za 6-7 €. Hrana je večinoma morska, vsepovsod pa tudi ponujajo meso, testenine, pizze, v Sanurju in Kuti sta celo McDonalds in KFC (če se ti potoži po fast foodu). Imajo tudi izjemno dobro pivo. Po nekaj dneh v Sanurju sva se namenila na vzhod Balija, proti Tulambenu, kjer se nahaja Liberty Wreck, najbolj oblegana potapljaška lokacija na otoku. Nastanila sva se v Amedu, od koder smo se potem vozili v Tulamben na potope. Za prevoz sva najela taksista kar na cesti. Vnaprej premisliš kakšno ceno si pripravljen plačati in barantaš. Če se prvi taksist ne strinja s tvojo ceno, se strinja drugi, če pa še ta ne, pa se sigurno tretji. Kot rečeno, ponudba zelo presega povpraševanje. Barantanje je nujno (skoraj) vsepovsod, saj je cena, ki jo postavijo kot prvo, vsaj za 200% pretirana, če ne več. Najbolj pomembno je, da sta z nakupom zadovoljna oba, ti in prodajalec.
V Amedu, ki je majhna zaspana ribiška vasica z nadpovprečnim številom potapljaških centrov, sva se potapljala s centrom, ki se je izkazal za izjemno kvaliteten in dobro organiziran. Potapljaški centri so izključno v lasti tujcev, ker si domačini tega enostavno ne morejo privoščiti. Je pa kar nekaj lokalcev, dive masterjev, ki delajo po centrih. Ti so za lastnike – tujce seveda tudi bolj poceni delovna sila. Lastnik centra, s katerim sva se potapljala, je bil zanimiv Nizozemec, dive master, ki je poliglot. Ponuja potapljaške tečaje v petih jezikih: angleščini, nizozemščini, nemščini, italijanščini in francoščini. S seboj sva imela vso opremo razen jeklenk in uteži, kar se je izkazalo za slabo odločitev, saj so nama ponudili le 5% popusta pri ceni potopa. Temperature morja so bile zmeraj med 28 in 32 stopinjami, tudi ponoči in temperatura morja ni padla pod 25 stopinj, pa še to je bilo na nočnem potopu. Večina potapljačev se potaplja v shorty-ju, razen, če ste zmrzljivi, kot na primer jaz. Zbor v centru je bil vsako jutro ob 8h, ko smo se počasi zbrali in se s kombijem odpeljali na lokacijo. Vso potovanje se ni niti enkrat zgodilo, da bi nesla jeklenko sama, to vse uredijo domačini, ki jih najame center, in tudi ženske - nosači niso redkost. Prve tri potope smo naredili na Liberty wreck. To je razbitina, ameriška ladja, ki je sicer prelomljena, a je zanimiva zato ker leži na globini med 4 in 29 metri in je kot taka primerna tudi za začetnike. Naseljuje jo raznolik podmorski živelj, celo barakude. Po prvem potopu smo ponavadi naredili enourno pavzo kar na sami lokaciji in se nato še enkrat potopili. Po drugem potopu pa s kombijem nazaj v center kjer nas je že čakalo okusno indonezijsko kosilo. Zaradi tega tempa smo s potopi končali že okoli 12. ure, tako da je ostalo še ogromno časa za raziskovanje okolice. Tretji potop na wreck je bil nočni, na Baliju se znoči okoli18. ure. Na sami lokaciji me je motilo veliko število potapljačev, zato je res dobro, da se tam potopiš zgodaj zjutraj ali pa pozno popoldan in se tako izogneš gneči. Življenje pod vodo je, tako kot v vsakem tropskem morju, izjemno barvito in raznoliko. Čisto pred zaključkom potopa smo imeli srečo, ker smo naleteli na speče »bumphead parrotfish« (glej sliko), ki so se skrivale v ladji in kukale skozi okna. To je kar velika riba, velikosti pralnega stroja in zagotovo največja riba kar sem jih videla do sedaj (želja po srečanju z mantami ali mola-mola se mi žal ni izpolnila). V Amedu smo imeli tudi zelo zanimivo izkušnjo z ribo, imenovano »trigger-fish«. Te ribe se drstijo ravno v septembru in so menda znane po tem, da izjemno agresivno ščitijo svoja jajčeca. To smo izkusili tudi mi, ko nas je napadla ne tako majhna, kakih 20 kg težka riba, ki se mi je približala od zadaj in me ugriznila v plavut (glej sliko). Šele takrat smo se uvideli, da se je najbolje čimprej umakniti. Riba nas je zasledovala še gotovo kakih 10 minut in se strašljivo močno zaganjala v naše noge. Ubraniti se ne moreš drugače, kot da se obrneš z nogami proti njej in ji s plavutmi zapreš pot. Kasneje so nam v centru povedali, da lahko ugriz te ribe povzroči neprijetne poškodbe. Po tednu dni Ameda, ki je res simpatična ribiška vasica z eno trgovino, dvema računalnikoma ter peščico restavracij, sva se odpravila na otoke Gili. Gili Trawangan, Gili Meno ter Gili Air so trije majčkeni otočki pri Lomboku na katerih ni asfalta in ne prometa. Gili Trawangan je »party« otok, zato ga obiskujejo večinoma mladi, saj ponuja obilo zabave. Gili Meno in Gili Air pa sta bolj otoka, kjer se lahko igrate Robinsona Crusoeja. Midva sva se namenila na Gili Trawangan. Iz Ameda sva se tja prepeljala z majhnim jukungom, ribiškim čolnom. Vožnja je trajala 3 ure in pol, bila pa je strašno avanturistična, saj sva se znašla sredi morja, brez vidnega kopnega, z vso prtljago, denarjem in dokumenti na čolnu, ki je bil tako ozek, da smo se nanj lahko vkrcali samo trije, pa še to smo sedeli eden za drugim. Rahlo lahkomiselna poteza, ki pa se je na srečo srečno končala. Na Gili Trawanganu sva najela sobico za 8 € na noč, seveda brez tople vode in v ceveh je, zanimivo, samo prečiščena slana voda. Na istem otoku lahko, če želiš, najameš tudi sobo za 35 € na noč in enako široka je tudi ponudba restavracij. Torej za vsakega nekaj. Potapljaški centri na otoku, ki je dolg 4 in širok 2 kilometra (prehodiš ga v uri in pol), imajo dogovor o ceni potopa, ki stane cca. 25 €, kar je dražje kot na Baliju. Odločila sva se za angleški potapljaški center, a si pred potapljanjem vzela še dan ali dva počitka. Otok je namreč fantastičen in dnevi hitro minejo ob poležavanju in raziskovanju. Zbor je bil zjutraj ob 9.uri v centru. Pripravljeno opremo so nam znosili na barko (velik jukung). Na Gilijih so izjemno močni tokovi. Zgodilo se je tudi, da od kakšnega potopa nismo imeli prav nič, ker smo se morali »boriti« s tokovi. Sicer pa je podvodni svet še za drobec bolj slikovit kot na Baliju, skoraj na vsakem potopu srečaš želve, ter veliko beloplavutih in črnoplavutih morskih psov, seveda pa sem spadajo tudi morene, sipe, hobotnice, frog-fish, scorpion-fish, različni raki in rakci, napihovalke, kirnje, skati…..
Kot sem že omenila, je Gili Trawangan znan kot »party island«. Ogromno kafičev, barov, pa tudi kakšen klub in žura se ob sredah, petkih ter nedeljah. Prenočišča blizu centra dogajanja znajo biti kar glasna, vse restavracije in bari pa so pravzaprav skoncentrirani na eno ulico na vzhodni strani otoka. V notranjosti otoka živijo domačini, za nas, ki smo vajeni udobja, kar v slabih razmerah. Na otoku ni asfalta in zato tudi ni prometa, tako da si lahko spočiješ dušo in telo, saj te ne moti noben hrup, razen morda glasba zvečer in vinjeni gostje ki se vračajo iz bara. Na otoku zaradi njegove majhnosti tudi ni nobene policije, kar je vidno na ponudbi različnih opojnih substanc ki jih ponujajo domačini. Skoraj vsak natakar ti ob postrežbi pijače ponudi še marihuano ali t.i. čudežne gobice. Gobice so celo na cenikih lokalov. Atmosfera na otoku je zelo sproščena in čeprav na drugem koncu sveta, sva se na tem majhnem otočku sredi Indonezije srečala s kar šestimi Slovenci. Indonezija je naredila name izredno močan vtis, spominjam se radovednih ljudi s toplimi nasmehi na obrazih in sproščeno atmosfero, ki vlada tam. Nobenega stresa, nobenega pritiska. Indonezija me bo zato zagotovo še videla. MAJA HREN |
|
| Zadnja sprememba ( sreda, 07. april 2010 ) |









