REVIJA SOKOL, maj 2009

Razbitine

Slovensko in hrvaško morje ima veliko skrivnosti. Pod gladino namreč ležijo tihe priče pretekle zgodovine, in prav vsaka od njih ima svojo zgodbo, velikokrat tragično. Nikoli se ne bo natančno vedelo koliko razbitin ponesrečenih ladij in koliko umrlih pomorščakov je vzel Jadran, po nekaterih ocenah naj bi bilo v Sloveniji in na Hrvaškem več kot dva tisoč razbitin. Jadransko morje je bilo namreč od samih začetkov plovbe izredno pomembna prometna pot. Ena izmed najbolj zanimivih in vznemirljivih oblik potapljanja je, vsaj zame, potapljanje na razbitine. Veliko jih leži tako globoko, da so rekreativnim potapljačem nedosegljive, mnogo pa jih je v globinah, ki so nam dostopne in tam čakajo, da pričnemo odkrivati skrivnostne zgodbe, ki jih skrivajo.

Slovensko morje že zaradi svoje majhnosti ni ravno posuto z razbitinami, a najbolj znana med njimi je zagotovo desantna ladja »Kec« iz II.svetovne vojne, ki je potopljena le nekaj kilometrov od rta Madona v Piranu in leži na globini 23 metrov. Ladja je dolga 47 metrov in leži narobe obrnjena. Prav veliko o tej ladji ne vemo. Ko so v osemdesetih letih raziskovali razbitino, so poročali o razsutem razstrelivu ter zabojniki.
Druga, morda ne tako zanimiva razbitina v slovenskem morju (verjetno bi Hrvati trdili drugače ) je »Gilda«., ki je potopljena na 27 metrih globine, blizu svetilnika Savudrija. Ladja je prelomljena na dva dela, ker se je potopila v 1.svetovni vojni zaradi torpeda. Ladja ima sicer kar nekaj odprtin, tako da je možno plavanje skozi, a je dotrajana in zaradi tega to početje ni varno.

Znano je, da se ovinek med Koprom in Izolo imenuje »Pri Rexu«, mnogo ljudi pa ne ve, od kod takšno ime. Gre za nedvomno najbolj privlačno in zanimivo zgodbo potopljene ladje REX. Rex je bila čezoceanka, ki je bila večja od Titanika in se je potopila med Koprom in Izolo 8.septembra 1944. Izdelana je bila v Genovi v začetku tridesetih let. Bila je bil ponos fašistične Italije, dolžine 268 metrov in širine slabih 29 metrov. Visoka dimnika sta segala v višino 15 metrov. V višino je ladja merila 40 metrov, imela je dva zunanja bazena, telovadnico, cerkev, moderno kinodvorano, gledališče, banko, knjižnjico, fizioterapijo, fotografa, imela je trgovine, brivnice, restavracije, celo svojo tiskarno.Za tedanji čas je bila ladja rezultat tedanje vrhunske tehnologije, ki so jo uporavili za gradnjo luksuznega hotela na vodi. Rex je imel 870 članov posadke in je lahko sprejel preko 2000 potnikov. Rex je bil med 2.svetovno vojno spremenjen v ladjo Rdečega križa in tistega septembra je pet vlačilcev iz Tržaškega zaliva odvleklo že zapuščeno ladjo z namenom, da jo skrijejo pred bombnimi napadi zaveznikov. Ladja je nasedla ob slovenski obali, kjer so jo odkrili in jo kasneje raketirali. V letih 1944 – 1953 so razbitino ropali, saj je bila kot ladja z 12 nadstropji pravo malo mesto, polna »zakladov«: pohištva, slik, kipov… Kasneje je Rex postal največji »rudnik železa«, saj so ga po kosih prepeljali v Pulo in Reko, od tam pa v železarno na Jesenice. V petih letih bi naj tako razrezali kar 11000 ton železa. Ladjo so rezali in minirali, zaradi česar še danes naokoli ležijo njeni deli. To pa je potapljače oropalo nečesa, kar bi danes zagotovo bila ena najbolj, če ne najbolj zanimiva razbitina na Jadranu.

Hrvaško morje pa skriva nešteto zanimivih razbitin. Ena najbolj znanih je Baron Gautsch. Baron Gautch je bil luksuzni potniški parnik, ki je dobil ime po avstro-ogrskem ministru za šolstvo Paulu Gautchu von Frankenthurmu. Ladja je bila s svojo dolžino 84 metrov ponos potniške flote avstrijskega Lloyda in je potonil leta 1914 ko se je vračal iz Dalmacije. Vkrcal je potnike v Rabu in na Malem Lošinju ter je plul proti Trstu. Plul je ob rtu Kamenjak mnogo bližje obali kot so dovoljevale takratne oblasti, zato je naletel na minsko polje. Po eksploziji se je ladja nagnila na bok in potonila po sedmih minutah. Baron Gautsch leži na odprtem, blizu otočja Brioni, največja globina je 41 metrov in najmanjša 37 metrov. Razbitina je zaščitena, zato se lahko na ladjo potapljamo samo s pooblaščenimi potapljaškimi centri. Ladja leži pokončno na peščenem dnu in ker je »tam spodaj« že dolgo, so deli ladje na gosto poraščeni z različnimi morskimi organizmi, kot pri mnogih razbitinah pa so ladji največjo škodo naredili potapljači, ki so iz razbitine nosili spominke, in ti se danes nahajajo kdo ve kje. Jambori niso več na svojem mestu, sprednji je porušen, zadnjega pa sploh ni. Nekateri pravijo, da so najvišje dele odstranili zato, da ne bi ogrožali plovbe.


Grška ladja Peltastis se je potopila pri otoku Krku, malem mestu Šilu in leži na globini od 15 do 33 metrov, zato je primerna za potope z mešanico Nitrox (s kisikom obogaten zrak). Ladjo spremlja zelo zanimiva zgodba. Grk, kot razbitino tudi imenujejo, je dolg 60 metrov in širok 9, potonil je ob hudem neurju januarja 1968. Takrat je Kvarner zajelo orkansko neurje, popoldan pa je Peltastis krenila iz pristanišča Jurjevo, tam je natovorila les in krenila proti Reki. Ker je pričelo tudi snežiti se je ladja zasidrala blizu Crikvenice, ampak se je veter tako okrepil, da je ladjo povleklo vse do kamnite obale otoka Krka, kjer je udarila ob čeri. Iz morja so povlekli sedem trupel članov posadke, kapitana pa so še pogrešali. Domačini so se že naslednje poletje potapljali na ladjo in opazili, da je ladja izropana in da je nad navigacijsko mizo sklonjen »neki človek« v pokončnem položaju. Zgodba je dobila medijski epilog, ko je nek turist posnel truplo, ki se je sklanjalo v poveljniškem mostu. Potrdili so, da je to kapitan, ki je potrdil staro tradicijo, da kapitan potone skupaj s svojo ladjo. Truplo je bilo dvignjeno nekaj mesecev po smrti, a je bilo dobro ohranjeno zaradi procesa saponifikacije. Zaradi majhne globine je razbitina idealna za vse kategorije potapljačev, zato je ena najpopularnejših razbitin na Hrvaškem.

Verjetno pa nobena ladja, potopljena na Jadranu, ni tako znana kot Szent Istvan, ki sicer leži na odprtem morju in veliki globini (45-66 metrov), a še zmeraj privlači mnoge potapljače. Ladja je potonila leta 1918 potem ko jo je zadel torpedo. Bila je vojna ladja razreda Tegetthoff, ki je skupaj še s sedmimi ladjami tvorila jedro Avsto-Ogrske vojne mornarice. Razred Tegetthoff so tvorile še tri skoraj identične ladje, ki so bile za tisti čas najsodobnejše ladje z veliko udarno močjo. Sicer je Szent Istvan večino vojne preživel v pristanišču v Puli. Zjutraj 10. junija 1918 sta pri otoku Premuda čakala v zasedbi dva torpedna čolna, ki sta Szent Istvana zadela v desni bok. Ladja se je nagnila na desno, se nato prevrnila in potonila ter s sabo potegnila tudi 90 ljudi. Katastrofa je tudi posneta na filmski trak, saj se je na ladjo Tegetthoff, ki je plula zraven, vkrcala tudi filmska ekipa, ki bi naj posnela boj. Italijanska vojna mornarica smatra potopitev Szent Istvana za največji pomorski uspeh v 1.svetovni vojni in ta dan se še danes praznuje kot dan mornarice v Italiji. Ladja je zaščitena kot kulturni spomenik, kar pomeni, da se lahko na njo potopimo samo s pooblaščenimi potapljaškimi centri. Zaradi globine je tak potop rezerviran za tehnične potapljače. Iz ladje je bilo odnešenih ogromno predmetov, od krožnikov do pomorske opreme. Szent Istvan je dolg 152 metrov in širok 28 in ostaja legenda zaradi velike globine in precejšnje nedostopnosti.

Omenila bi še eno razbitino, tokrat potopljeno letalo, težki bombnik Boeing B-17G. Čeprav leži na veliki globini, od 65 do 72 metrov in je zato dostopen zgolj izkušenim tehničnim potapljačem, je izredno zanimiv, saj je zelo dobro ohranjen. Gre namreč za edino doslej znano nedotaknjeno letalo iz druge svetovne vojne v hrvaškem morju. Popolnoma nov, bleščeč bombnik je bil tako nov, da še ni imel naslikanih simbolov, a je vseeno na prvo nalogo poletel novembra 1944; cilj: bombardiranje Dunaja. Navodila so bila, da če bo Dunaj zakrit z oblaki, napade nadomestni cilj: Maribor. Letalo je bilo del eskadrilje, strmoglavilo pa je pravzaprav zaradi eksplozije granat protiletalske obrambe. Potonilo je ob otoku Visu in leži na ravnem peščenem dnu približno 150 metrov od rta Polivalo na južni strani otoka. Velja za vojaški grob in leži na zaščitenem območju, zato se lahko potapljamo na razbitino samo prek pooblaščenih potapljaških centrov na Visu, o ustrezni usposobljenosti in kvalifikaciji pa mi verjetno ni potrebno posebej razlagati. Letalo leži na veliki globini, zato se je potrebno na potop izredno dobro pripraviti.

MAJA HREN