| Potopljeno podzemlje |
|
|
|
|
REVIJA SOKOL, januar 2010
Potopljeno podzemlje V prejšnji številki smo preleteli višinsko in jamsko potapljanje, zato tokrat malce več o eni najbolj »nevarnih« zvrsti tehničnega potapljanja – jamskem potapljanju. Tehnično potapljanje je izraz za vsako potapljanje, ki presega meje rekreativnega potapljanja in vključuje uporabo posebne opreme in znanj: Tehnično potapljanje je: o Višinsko potapljanje o Jamsko potapljanje o Dekompresijsko potapljanje o Globinsko potapljanje (več kot 40 metrov) o Uporaba polzaprtih ali zaprtih sistemov (rebreatherjev) o Uporaba več kot ene mešanice plinov ali uporaba nestandardne mešanice Nitrox (ki se razlikuje od zraka) o Uporaba drugih plinov v dihalni mešanici Po slovenski zakonodaji v kategorijo tehničnega potapljanja spadajo tudi potapljanje pod ledom in podvodna dela v zaprtih prostorih na objektu. Potapljanje v jame Potapljanje v jame je, kot sem omenila že v prejšnji številki, eno najbolj zahtevnih, če ne najbolj zahtevno tehnično potapljanje. Jamsko potapljanje za potapljača pomeni, da se podaja v neznan podzemni svet in zaradi okolja (pomanjkanje svetlobe in vidljivost) in nalog, ki jih mora istočasno opravljati, je stres za potapljača velik. Plovnost je ključna, poleg tega pa moramo obvladati tudi razne manevre, kot na primer plavanje s plavutmi na način, da ne dvigujemo usedlin v jami (pesek, blato, mulj, razkrojene organske snovi ali prah), saj so te v jamah pravilo. Načrt jamskega potopa vključuje podrobnosti o začrtani smeri potopa, količino potrebnega zraka, potrebne dekompresijske postanke, in načrt ob morebitnih nesrečah (t.i. elaborat). Jamski potapljač mora dobro poznati nevarnosti, razumeti metode, s katerimi lahko izvede varni potop, in mora razumeti in sprejeti dejstvo, da se lahko kljub upoštevanju vseh varnostnih pravil, dogodijo nesreče. Sprejemanje rizika je temelj tehničnega potapljanja. Nevarnosti jamskega potapljanja Glavne nevarnosti: o Jame in jamski prehodi so popolnoma brez svetlobe, zanašanje na vid je nemogoče brez umetnih virov svetlobe o Potrebno je izredno natančno načrtovanje zalog zraka o Računati moramo tudi na možnost podhladitve o Nimamo direktnega izhoda na površino o V ozkih in omejenih prehodih se lahko pojavi klavstrofobija o V velikih dvoranah ali prehodih lahko hitro izgubimo orientacijo o Struktura jame je lahko nenaklonjena profilu potopa: na primer, plitkemu delu lahko sledi dolg in globok del jame Nevarnosti okolja Oblike in velikosti jamskih prehodov se lahko zelo spreminjajo, od utesnjenih prehodov, kjer se lahko potapljač samo povleče skozi, do dvoran, kjer se ne vidi od stropa do dna ali od stene do stene. Vidljivost Voda je kalna in vidljivost se lahko še poslabša če dvignemo usedline. Kar hitro to lahko pomeni, da je vidljivost enaka ničli. Izjemno fine usedline vodo tako skalijo, da se zbistri šele po nekaj dneh, medtem ko se pesek posede relativno hitro. Usedline navadno pokrivajo dno znano pa je, da se nahajajo tudi na zidovih in stropih, zato lahko tudi potapljačevi mehurčki izdihanega zraka povzročijo motnost vode. Slabo vidljivost lahko povzročijo tudi vremenske razmere, dež ali mešanje sladke in slane vode. Druge nevarnosti so: o Poškodovanje ali pretrganje vrvi, ki vodi iz jame o Navpični prehodi, kjer voda pada v obliki slapu o Padanje velikih kosov iz stropa ali celo sesutje jame Sheck Exley, pionir jamskega potapljanja, eden od sedmih ljudi na svetu, ki so se potapljali globlje od 250 metrov, je spisal deset priporočil za varno potapljanje v jame. 1. Zmeraj uporabljajte eno vodilno vrv, ki naj vodi od vhoda v jamo do konca potopa 2. pri načrtovanju zaloge zraka upoštevajte pravilo tretjine (dve tretjini začetnega zraka načrtujte za povratek) 3. izogibajte se zelo globokim jamskim potopom 4. paniki se izognite tako, da si za usposabljanje vzamete dovolj časa in ste pripravljeni na nepredvidene dogodke 5. vsak potapljač naj ima vsaj 3 svetilke 6. zmeraj uporabljajte najboljšo opremo 7. pazite da ne dvignete mulja 8. s sopotapljačem vadita ravnanje v primeru nesreče in ga večkrat ponovita 9. vedno imejte s seboj opremo za nujne primere in dobro jo poznajte 10. ne dovolite si, da bi vaša prevelika samozavest povzročila kršenje varnostnih pravil OPREMA Pravijo, da zmaga tisti, ki ima največ igrač, in tehnični potapljači so definitivno na poti k zmagi. Tehnično potapljanje po svoji naravi zahteva veliko opreme, saj se tehnični potapljači držijo pravila dvojnega, kar pomeni da ima vsak kos opreme svojo enako kvalitetno rezervo. Za vsak regulator na primer uporabljamo dodatni neodvisni regulator, za vsako luč imamo neodvisno rezervo, vsaka jeklenka neodvisni vir zraka in tako naprej. Pomembno je, da je konfiguracija opreme učinkovita in da ne nosimo s seboj odvečnih kosov. Vsa oprema je nameščena tako, da nič ne visi, ko smo v horizontalnem položaju, kar pa velja tudi za rekreativne potapljače, pri tehničnih potapljačih pa je to še toliko bolj pomembno. Oprema tehničnih potapljačev zajema: obleko (mokre, suhe obleke in druga zaščita: kapuce, rokavice, čevlji), osnovno potapljaško opremo (kompenzator plovnosti, maska, regulator, jeklenke, plavuti itd.), inštrumente (manometer, globinomer, potapljaški računalnik, kompas, kronometer), dihalne mešanice (zrak, nitrox, trimix, drugi plini, kisik), varnostno opremo (boje, ogledala, zvočne naprave, luči itd.), dodatno opremo (luči, čelade, mlinčki, vrvi), ter opremo na površini (kompresorji, medicinska oprema, orodje). Ko se potapljamo v jame, imamo vsak kos opreme dvojen – bolj je določen kos opreme potreben za preživetje, več rezerve moramo imeti. Jamski potapljači se urijo in spoznavajo s tem, kako imajo opremo nameščeno in kako z njo operirajo. Morajo se naučiti sneti in nadeti vsak kos opreme, zapreti prvo stopnjo regulatorja in uporabljati drugega, naučijo se reagirati ko je voda povsem motna, se spopasti z okvaro glavne svetilke in se zanašati na rezervno. Potapljač mora za vsako situacijo predvideti svoje ravnanje. Vadijo uporabo Ariadnine vrvi in uporabo potapljaških mlinčkov ali reelov za izhod iz jame. Obleke Vrsta obleke je odvisna od okolja, kjer se potapljamo. Če delamo dolge potope ali več zaporednih se moramo zavedati da to poveča izpostavljenost našega telesa. Potapljaška oblačila se uvrščajo v naslednje kategorije: mokre obleke, suhe obleke, rokavice, kapuce in čevlji. Mokre obleke so iz neoprena in jih lahko nabavimo v različnih debelinah od 1 do 7 milimetrov. V Sloveniji tehnični potapljači praktično ne uporabljajo mokrih, ampak suhe obleke. Material suhih oblek je lahko guma, neopren, stisnjen neopren (t.i. crash neopren), trilaminat,…, vsi materiali pa so lahko ojačani s kevlarjem ali corduro. Manšete, kot jim pravimo, so izdelane iz neoprena ali lateksa in preprečujejo vdor vode na zapestjih, vratu in gležnjih. Suha obleka sama po sebi ne zagotavlja toplotne zaščite, vendar lahko pod njo oblečemo več plasti oblačil. Kompenzator plovnosti Zaradi velike količine opreme, ki jo jamski potapljači uporabljajo, potrebujejo kompenzator plovnosti, ki ima večjo »nosilnost«. Rekreativni kompenzatorji plovnosti so večinoma namenjeni za uporabo z eno jeklenko, medtem ko se lahko tehnični kompenzatorji z wingom oz. krilom uporabljajo pri vsaki konfiguraciji (npr. z dvojno jeklenko). Plavuti Z nekaj redkimi izjemami se lahko plavuti, ki jih uporabljamo v rekreativnem potapljanju, uporabljajo tudi pri tehničnem potapljanju, vendar se jamski potapljači izogibajo rekreativnim plavutim. Plavuti za jamsko potapljanje so zelo preproste in močne, lažje jih snamemo in so takšne oblike, da se težje zapletajo. Ne glede na vrsto plavuti ki jo uporablja, mora jamski potapljač plavati tako da ne dviguje usedlin. Maske Maska se more dobro prilegati in mora biti majhna in ožja, za lažje praznjenje v globinah. Poleg tega mora pokrivati večino čela, da tako zmanjša izgubo toplote. Tehnični potapljači imajo s seboj vedno tudi rezervno masko. Oprema, ki jo uporabljajo tehnični potapljači mora biti brezhibna, zanesljiva in potapljač jo mora dobro poznati. Seznanjen mora biti z vsako najmanjšo nepravilnostjo, in mora imeti rezervne dele. Pri jamskem potapljanju potapljači vedno uporabljajo dvojno jeklenko takšne velikosti, da ustreza vrsti potopa. Imeti morajo dve prvi stopnji in dve drugi stopnji regulatorja. Dodatna druga stopnja regulatorja se sicer uporablja tudi v rekreativnem potapljanju. Primarni regulator ima cev, dolgo min 2.10 metra, ki omogoča delitev zraka tudi v ozkih prostorih (recimo, ko se nahajata potapljača en za drugim). Potrebna sta tudi vsaj dva potapljaška noža in razni manjši deli opreme. Računalniki jamskih potapljačev omogočajo uporabo Nitroxa in Trimixa (različne mešanice plinov). Kljub temu imajo s seboj tudi potapljaške tablice, za večjo varnost, potop pa je vnaprej pripravljen in izračunan, saj ne dopušča napak. MAJA HREN |
|
| Zadnja sprememba ( četrtek, 25. marec 2010 ) |
