| Višinsko in jamsko potapljanje |
|
|
|
|
REVIJA SOKOL, december 2009
Višinsko in jamsko potapljanje V tej številki bomo raziskali zahtevnejše, po mnenju nekaterih ekstremno potapljanje. Višinsko potapljanje ponavadi pomeni potapljanje v visokogorskih ali akumulacijskih jezerih. Jamsko potapljanje pa se že uvršča v tehnično, torej zahtevnejše potapljanje in ni primerno za rekreativne potapljače, zanj pa moramo biti posebej usposobljeni. Kot višinsko potapljanje se smatra potapljanje z avtonomno potapljaško opremo na nadmorski višini, višji od 300 metrov (na primer potopi v visokogorska jezera). Zaradi drugačnih okoliščin se tudi oprema za višinsko potapljanje malce razlikuje od tiste za potapljanje v morju. Manometre in potapljaške računalnike je potrebno prilagoditi drugačnim razmeram. Globinomeri namreč ne merijo globine temveč absolutni pritisk. Novejši računalniki že sami zaznajo spremembe in sami prilagodijo izračune varnega dekompresijskega režima za potop na določeni nadmorski višini. V kolikor takšnega računalnika nimamo, moramo uporabljati dekompresijske tabele za potapljanje na višinah. Na nadmorskih višinah je pritisk drugačen kot na nivoju morske gladine, kar pomeni večje tveganje za dekompresijsko bolezen. Večinoma se višinski potopi izvajajo v sladkih vodah, kjer je manjša gostota kot v morju. Tudi čas, ki ga je potapljač že preživel na določeni nadmorski višini lahko predstavlja tveganje. Ameriška mornarica priporoča 12-urno privajanje na nadmorsko višino pred prvim potopom, v kolikor se na višino ne prilagodimo, smatramo potop kot ponovni potop (torej se ravnamo po strožjem režimu). Najbolj pogosti izračuni oziroma prilagoditev potapljaških tablic na višini so popravki, ki se poslužujejo razmerja med atmosferskim pritiskom in morsko gladino ter pritiskom na višini za izračun ekvivalentne globine. Hennesy je ugotovil, da je možno prilagoditi dekompresijske tabele za potapljanje na višinah brez dekompresijskih postankov. Albert A Buhlmann je iznašel metodo, s katero je izračunal vpijanje dušika v tkiva na določenem atmosferskem pritisku, Wienke pa je leta 1993 izdal priročnik za dekompresijsko potapljanje na višinah. V uporabi je tabela, ki prikazuje teoretično globino morja na določeni globini na določeni nadmorski višini. Kaj to pomeni v praksi? Če se potapljamo na nadmorski višini 1800 metrov v globino 22 metrov, upoštevamo enak režim, kot bi ga pri potopu v morje na globino 27 metrov (glej tabelo). Teoretična globina v morju na določenih nadmorskih višinah Globina Nadmorska višina (v metrih)
*Okenca, ki so osenčena presegajo globino Količina dušika, ki ga telo vsrka je sorazmerna z absolutnim pritiskom (pritiskom v atmosferi), kar pomeni, da telo potapljača, ki se potaplja na NMV večji od 300 metrov, vsrka več dušika oz. ga mora izločiti več kot pa če bi se potapljal npr. v morju. Pri potapljanju na višinah morajo biti potapljači pozorni na dve okoliščini oz. možno stanje: hipoksijo (pomanjkanje kisika v telesu) in hipotermijo (podhladitev). Ker je preventiva zmeraj boljša kot kurativa, je dobra priprava na potop še toliko bolj pomembna. Glavno pravilo pri višinskem potapljanju je, da je zrak veliko bolj redek oz. vsebuje manj kisika. Hipoksija imenujemo stanje, ko je v telesu premalo kisika in simptome, ki se zaradi tega pojavijo. Organizmi tistih ljudi, ki živijo na visokih nadmorskih višinah, se privadijo okolju in so manj dovzetni za hipoksijo. Zavedati se moramo, da hoja do mesta potopa, ter energija, ki jo potrebujemo za prenos opreme, porabljata dragocen kisik. O znakih hipoksije sem pisala v eni od prejšnjih številk, zato samo na hitro ponovimo: zmedenost, nezmožnost odločanja, občutek lagodja, omotica. Hipoksija se lahko na višinah pojavi nenadoma, zato se priporoča naslednje: o Na potop se pripravljamo v miru, vzamemo si veliko časa za pripravo, raje nesemo večkrat po malo opreme o Če začutimo katerega od simptomov se ustavimo, spočijemo in poskusimo spet normalno zadihati o Če se znaki hipoksije pojavijo pod vodo ohranimo zbranost, nato se počasi dvignemo na gladino, tako da ohranimo čimveč energije Izpostavljenost hladni vodi za dalj časa lahko prepreči telesu normalno vzdrževanje telesne toplote, čemur pravimo hipotermija ali podhladitev. Znaki hipotermije so otrplost, drgetanje, koža postane modra, kasneje lahko tudi motnje koordinacije, telo oslabi, sledi nezavest ter morda celo smrt. Hipotermiji se izognemo z uporabo suhe obleke (kar ne podaljša časa potopa, saj se telo enako ohlaja), med dvema potopoma se dobro pogrejemo. Neuradni svetovni rekord za »najvišje« potope imajo Bolivijci. Bolivijski vojaški potapljači iz Centro de Instruccion de Buceo en Altura (CIBA), ki se nahaja v Tiquini ob jezeru Titicaca, so se v sodelovanju z danskimi raziskovalci lotili raziskav o potapljanju na višinah. Zanimalo jih je, ali je možno opravljati potope na vulkanu Licancabur, ki se nahaja 5910 metrov nad morsko gladino, kar so želeli opraviti z odprtimi sistemi in mokrimi oblekami. Nazadnje jim je uspelo - 15 potapljačev se je povzpelo na goro in 5.maja 2008 so izvedli potope. Potop v to jezero je še toliko bolj ekstremen, saj je v okolju poleg pomanjkanja kisika, nizkega pritiska tudi visoko sevanje UV žarkov. Jamsko potapljanje se je razvilo predvsem iz potrebe raziskovanja zalitih sifonov. Za jamsko potapljanje je potrebnega veliko znanja in posebna oprema, je pa verjetno ena najbolj nevarnih zvrsti potapljanja, saj ne moremo kar takoj izplavati na površino, poleg tega pa je potrebno obširno poznavanje podvodne navigacije. Smatra se celo za enega najbolj nevarnih športov, vendar se tako le zdi zato, ker se vanj velikokrat podajajo neizkušeni potapljači z neprimerno opremo. Vidljivost je v jamah včasih enaka ničli, zato pomeni tovrstno potapljanje tudi velik psihični napor. Velikokrat se potapljači potopijo v jaške, dolge nekaj kilometrov, daleč stran od dnevne svetlobe, v jamah pa se lahko dviguje veliko prahu, mulja in raznih usedlin, ki vidljivost le še poslabšajo. V jamah se lahko srečamo z izjemno močnimi tokovi, saj večina doseže površje zemlje kot izvir ali kot sifon. Zato moramo jamo, v katero se potopimo, tudi dobro poznati.V nobenem primeru se ne potapljamo v zalite jame, če nimamo potrebnih znanj in opravljenih primernih usposabljanj. V Sloveniji se lahko z jamskim potapljanjem seznanimo na treh tečajih: »cavern« oz. »intro to cave« (o.p. tečaja iste stopnje, razlika je samo v nazivu in potapljaški šoli), »cave diver« ter »full cave diver« . Prva stopnja jamskega potapljanja je »cavern diver« oz. »intro to cave«, kjer se tečajniki seznanijo z jamskim okoljem in se naučijo varnostnih postopkov, ki so potrebni pri tovrstnih potopih. »Cavern diver oz. intro to cave« se potaplja do globine 30 metrov, zmeraj ima stik z dnevno svetlobo, v jami ni ozkih predelov in vidljivost je dobra. Druga stopnja v izobraževanju je »cave diver«, kjer se tečajniki naučijo potrebnih spretnosti za varno potapljanje v jamsko okolje še vedno z omejitvami, t.j. potapljač še vedno uporablja vnaprej napeljane vrni, je pa usposobljen za primer izgube vrvice, omejitev globine pa se sme presegati globino 40m. Končno stopničko pa predstavlja tečaj » full cave divier«, kjer lahko potapljač »penitrira« v jame z namenom raziskovanja. Vrv, ki mu služi kot izhod iz jame vleče sam, globina pa je omejena glede na njegovo kvalifikacijo. Če je ima tehnični potapljač kvalifikacijo Trimix 80 je njegova omejitev 80m. V Veliki Britaniji je bila že leta 1935 ustanovljena »skupina za jamsko potapljanje«, z namenom usposabljanja za raziskovanje zalitih jam v Somersetu. Prvi potop je opravil Jack Sheppard leta 1936. Uporabljal je doma izdelano suho obleko, dihal pa je zrak iz površine s pomočjo prirejene tlačilke za kolo. Veliki premiki so se zgodili ob koncu 2.svetovne vojne z nadaljnjim razvojem potapljaške opreme. Prvi jamski potapljači so predvsem prakticirali hojo po dnu, ki se je smatrala za manj nevarno od plavanja. Uporabljali so kisik, kar je podaljšalo dolžino potopov. V 70-letih 20.stoletja je postajalo jamsko potapljanje vse bolj priljubljeno med ameriškimi potapljači, a kljub temu je bila v ZDA zgolj peščica izurjenih jamskih potapljačev, a še zmeraj brez uradnega izobraževanja, rezultat česar je bilo več kot 100 smrti med poskusi jamskega potapljanja v desetih letih. To je pospešilo razvoj izobraževanja jamskih potapljačev in usposabljanja inštruktorjev, ustanovljena je bila NACD – National association for cave diving, ki je danes vodilna svetovna organizacija na tem področju, na enakem področju pa deluje tudi NSS – National speleological society, ki ima prav tako kot NACD sedež na Floridi.
Danes jamsko potapljanje temelji na osveščanju, urjenju, raziskovanju in zaščiti zalitih jamskih sistemov. Najbolj popularne lokacije za jamske potapljače so otok Grand Bahama, osrednja in severna Florida, polotok Jukatan v Mehiki, pa tudi Avstralija, Brazilija in Italija. V Sloveniji imamo kar nekaj zanimivih sifonov, najgloblji sifon je Divje jezero (globina 160 metrov, dolžina 426 metrov), najdaljši pa Planinska jama 445 metrov. Zato ni čudno, da imamo Slovenci kar nekaj odličnih jamskih potapljačev, legenda slovenskega jamskega potapljanja je bil pokojni Tomo Vrhovec, ki se je ponesrečil leta 2000 v jami Boljunec v Italiji. Tukaj naj omenim še izjemen podvig, ki so ga slovenski potapljači pod vodstvom Damirja Podnarja, vodje enote za tehnično potapljanje pri Upravi za zaščito in reševanje RS ter mednarodnim inštruktorjem tehničnega in jamskega potapljanja izpeljali leta 2007. Potopili so se namreč v do tedaj še neraziskane zalite dele rudnika Mežica. Vodja potopa Damir Podnar in Bošjan Čopi, oba izkušena tehnična in jamska potapljača, sta dosegla globino 111 metrov, medtem ko je bila vidljivost praktično enaka ničli. Potop je trajal 101 minuto, od česar je bila ena ura namenjena dekompresijskim postankom.
Legenda jamskega potapljanja in zagotovo eden izmed pionirjev tehničnega potapljanja, ki je aprila 1994 postavil svetovni rekord v globini, ko se je potopil na 282 metrov, je Američan Jim Bowden. Bowden je namreč med dvanajstmesečnimi pripravami na potop (ki je štel za svetovni rekord) postal prvi človek, ki je opravil več zaporednih jamskih potopov pod 152 metri globine. Izvedel je potop z mešanico plinov na 227 metrov in 244 metrov, z zrakom pa je dosegel globino 125 metrov. Sicer pa bo Jim Bowden v letu 2010 tudi obiskal Slovenijo, o čemer bomo seveda še pisali. Jamsko potapljanje je izjemno široka tema, o kateri bi lahko napisala deset takšnih člankov, zato smo tukaj zgolj preleteli zgodovino in nekatere značilnosti jamskega potapljanja. Namen članka pa ni spodbujanje k tovrstnim »ekstremnim podvigom«, temveč zgolj obveščanje o pomenu izobraževanja na tem področju (seveda ob prisotnosti želje po jamskem oz. višinskem potapljanju). MAJA HREN |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Zadnja sprememba ( sreda, 07. april 2010 ) | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
